Mladinska športna tekmovanja – da ali ne?

Avtor: Nejc Bončina, magister kineziologije

---

1. Uvod
2. Neskladnost biološkega in kronološkega razvoja otrok
3. Problem prezgodnje specializacije
4. Visoke ambicije staršev, psihološki pritisk in anksioznost
5. Trening brez tekmovanj?
6. Igra in zabava sta prvinska namena športnega udejstvovanja otrok
7. Sklep
8. Literatura
9. Viri slik

---

Uvod

Športna tekmovanja za otroke in mladostnike so danes organizirana za vedno mlajše starostne kategorije, tudi na mednarodnem nivoju. Na teh tekmovanjih se pojavlja problem razvrščanja otrok v tekmovalne kategorije, saj sistem ne upošteva razlik v biološkem razvoju otrok, otroci z zaostankom v biološkem razvoju zato šport pogosto zapustijo.

Tekmovanja so v veliki meri organizirana po pravilih za odrasle, takšen sistem pa omogoča in celo spodbuja prezgodnjo specializacijo otrok za doseganje vrhunskih rezultatov v mladinskih kategorijah. Prezgodnja specializacija in k rezultatu usmerjen trening na otroke vplivata negativno, saj zmanjšata možnosti motoričnega učenja in socializacije, otrokom pa se odvzame tudi možnost igre in zabave. Stremenje k vrhunskim dosežkom dodatno stimulira preveč ambiciozne starše in trenerje, ki nad otrokom pogosto izvajajo psihični pritisk, kar se kaže v obliki slabše samopodobe otrok in zmanjšani želji po športnem udejstvovanju. Otroci izgubijo smisel za športne vrednote, zato se lahko pojavijo odklonilna vedenja in celo poseganje po dopingu.

Kljub temu pa so po drugi strani tekmovanja nujen del treninga mladih atletov, saj spodbujajo motivacijo, delavnost in željo po dokazovanju, problem je le, ko tekmovanja postanejo glavno vodilo treninga. Tako se poraja vprašanje, kakšne spremembe tekmovalnega sistema bi bile potrebne, da bi omejili vpliv prezgodnje specializacije, obenem pa otrokom omogočili optimalen razvoj in ohranjanje notranje motivacije ter veselja do športnega udejstvovanja.

---

Neskladnost biološkega in kronološkega razvoja otrok

Tekmovalne kategorije so v atletiki skladno s pravili mednarodnih športnih federacij strogo določene glede na leto rojstva. Najmlajša kategorija v na primer atletiki so že naraščajniki (otroci pred vstopom v šolo), nato pa se kategorije spreminjajo vsaki dve leti (pionirji in mladinci) do absolutne članske kategorije nad 23. letom starosti. Problem tovrstnih kategorij se kaže v neskladnosti kronološkega in biološkega razvoja otrok, saj so zapostavljeni tisti, ki se biološko razvijejo kasneje. To je v praksi, predvsem v puberteti, zelo očitno že po zunanjosti (telesna višina, količina mišične mase, ipd.).

Zaradi velike hitrosti biološkega razvoja otrok in mladostnikov so v slabšem položaju že tisti, ki so rojeni v drugi polovici koledarskega leta. Raziskave so pokazale, da je večina otrok, ki šport zapustijo, rojenih prav v drugi polovici leta (Lemez idr., 2014). Otroci lahko šport zapustijo, še preden dosežejo svoj športni potencial (Hollings idr., 2012). Po drugi strani pa se zato pojavi problem razvrščanja otrok v kategorije, saj je težko določiti stopnjo biološkega razvoja otroka in njegov športni potencial. Poleg tega pridemo tudi do vprašanja, če je tovrstna zapletenost določanja kategorij sploh smiselna.

---

Problem prezgodnje specializacije

Zgodnja specializacija pomeni enostransko in intenzivno, v tekmovalni uspeh usmerjeno vadbo premladih športnikov izključno v eni sami športni dejavnosti (Škof idr., 2016). Zdajšnji sistem tekmovanj pogosto negativno vpliva na trenažni proces otrok in mladostnikov, saj se otroci v izbrano disciplino usmerijo prezgodaj, njihov trening pa se že v fazi učenja specializira in usmeri k čim boljšemu dosežku. S tem je otrok na kratki rok bolj uspešen v izbrani disciplini, kar mu izboljša samopodobo ter ohranja motivacijo in zanimanje za šport. V tistem obdobju se pojavi tudi višek hitrosti rasti in razvoja, zaradi česar se otrokov športni rezultat še dodatno izboljša, višje so tudi njegove uvrstitve na tekmovanjih, tako državnih kot tudi mednarodnih. Na tovrstne uvrstitve z visoko mero odobravanja gledajo starši, javnost in nenazadnje trener, saj tudi sam pridobi na veljavi.

Uspešnost modela zgodnje specializacije pa je le kratkotrajna, kot to kažejo raziskave. Dokazano je namreč, da zgodnja usmeritev v en šport ni povezana z boljšim rezultatom v kasnejših obdobjih in da poveča tveganje za pojav preobremenitvenih poškodb (Feeley idr., 2016). To se pokaže šele kasneje, ko se otrokovi rezultati ne izboljšujejo več po pričakovanjih, v rezultatskem smislu pa ga dohitijo tudi otroci s kasnejšim biološkim razvojem, kot to lahko vidimo na spodnji sliki. Pogosto se pojavi trend psihološke praznine, upada motivacije in zapuščanja športa.

Trenutni tekmovalni sistem omogoča in na nek način podpira vse omenjene negativne vidike, saj je za doseganje dobrih rezultatov v mladinskih kategorijah izvajanje trenažnega procesa po modelu zgodnje specializacije smiselno. Za spremembo vrednotenja takšnih uspehov je v prvi vrsti potreben psihološki preskok v družbi, da se otrokovega športnega uspeha ne sme enačiti s tekmovalno uvrstitvijo, ampak se ga vrednoti na podlagi lastnega truda in uspeha. Na otrokove uvrstitve moramo gledati le kot na podlago za kasnejše udejstvovanje v športu odraslih, če se otrok zanj odloči.

---

Visoke ambicije staršev, psihološki pritisk in anksioznost

V športu mladostnikov se pojavlja trend staršev, ki so preveč ambiciozni, kar nad otrokom vrši dodatni pritisk. Takšen tip staršev s priredbo mladinskih tekmovanj običajno dobi dodaten zagon in še višje ambicije, kar se izraža v obliki dodatnega pritiska na otroka, ki pa je tako že v otroštvu prisiljen odrekanja zabavi in igri. To lahko ustvarja anksioznost, poslabšanje samozaupanja in s tem slabše sposobnosti socializacije.

Otroci in mladostniki se zaradi psiholoških in socialnih pritiskov težko soočajo s stresom, pri njih pa se lahko razvije tudi strah pred neuspehom. Ta pogosto zmanjšuje otrokovo samopodobo in željo po športnem udejstvovanju.

Anksioznost, psihična utrujenost in prevelika mera stresa pogosto vodijo v izgorelost, katere simptome lahko opazimo že pri zelo mladih. Otrok izgubi voljo do treningov, lastnega dokazovanja ter veselje do športa in gibanja na splošno. To začne hitro sovpadati s sindromom pretreniranosti, kar stvari še dodatno zaplete. Pretreniranost definiramo kot odziv organizma na pretiran volumen in intenzivnost vadbe brez ustreznega počitka in regeneracije, kar vidimo kot motnje v delovanju sistemov organizma v kombinaciji s psihološko izgorelostjo in motnjami v vedenju (Kreher in Schwartz, 2012). Običajno takšni otroci šport zapustijo in se vanj ne vračajo več.

---

Trening brez tekmovanj?

Po drugi strani pa kljub vsem negativnim vidikom težko trdimo, da so mladinska tekmovanja nepotrebna ali nezaželena. Tekmovanja namreč v osnovi krepijo motivacijo za trening, lastno samopodobo in željo po dokazovanju. Če so otroci in mladostniki uspešni v tem kar radi počnejo, jim zraste samozaupanje, naletijo pa tudi na družbeno odobravanje, kar pozitivno vpliva še na samopodobo.

Problem je v tem, da je večina tekmovanj prirejena po sistemu nagrad za najboljše v primerjavi z ostalimi, kar spodbuja zunanjo in obenem lahko zatira notranjo motivacijo. Zunanje motiviran športnik je v šport vključen zaradi nekih zunanjih ciljev, doseganja nagrad ali pa celo, da bi se izognil nečemu nezaželenemu (Kajtna in Jeromen, 2013). Kljub temu pa so te nagrade nujne za udejstvovanje otrok v atletskih disciplinah, saj sta ‘biti boljši od ostalih’ in materialna korist danes eden glavnih motivov ostajanja otrok in mladostnikov v na primer atletiki. Atletika se namreč v psihološkem smislu precej razlikuje od ekipnih športov, saj je izrazito individualni šport (z izjemo štafetnih disciplin), kjer je zato možnost in zaželenost sodelovanja na tekmovanjih manjša, s tem pa je v veliko primerih lahko okrnjena tudi možnost socializacije. Poleg tega atletika kot športna panoga ni tako medijsko zanimiva in atraktivna kot sta na primer nogomet ali košarka, zato je celo družbeni položaj mladostnikov, ki trenirajo atletiko, marsikje lahko vrednoten nižje.

Delovna klima in prevelika pomembnost rezultata zato povzročita konstantno primerjanje otrok med seboj, kar na tiste s hitrejšim biološkim razvojem vpliva pozitivno, na tiste s počasnejšim pa negativno. Med njimi se pojavi nepošteno tekmovanje, kar lahko poveča frustracije, napetost odnosov in zmanjša možnosti za spletanje prijateljstev.

---

Igra in zabava sta prvinska namena športnega udejstvovanja otrok

Navezovanje stikov, nova prijateljstva in socializacija so eni izmed glavnih vidikov, zakaj se otroci v šport vključujejo. Na trening oziroma vadbo gledajo kot na vrsto zabave in sprostitve, to pa jim z, k rezultatu usmerjeno vadbo ter poudarjanjem pomembnosti tekmovanj, odvzamemo. Otroci ob pretiranem treningu namreč pogosto nimajo več dovolj prostega časa za socializacijo, poleg tega tudi delovna klima za razvoj novih stikov in prijateljstev ni ugodna.

---

Sklep

Mladinska tekmovanja so nujen vidik treninga mladih športnikov, saj spodbujajo motivacijo, delavnost in željo po dokazovanju. Problem se pojavi, ko tekmovanja postanejo glavno vodilo treninga, saj je zdajšnji sistem mladinskih tekmovanj večinoma zastavljen tako, da omogoča uspeh ob prezgodnji specializaciji otrok in mladostnikov v izbranem športu že zelo zgodaj. Organizirana so celo otroška in mladinska tekmovanja na mednarodnem nivoju, kar sicer pozitivno vpliva na popularizacijo športa v družbi, na drugi strani pa lahko negativno na otrokov spekter motoričnih znanj. S takšnim sistemom treningov in tekmovanj mnogokrat pride  do akutnih in preobremenitvenih poškodb ter pretreniranosti, kar lahko vodi v zapuščanje športa in negativen odnos do njega. Poraja se vprašanje, kako bi moral biti organiziran sistem tekmovanj, njihovih vsebin in razvrščanja v kategorije ter izenačevanja stopnje biološkega razvoja otrok, če sploh.

Potrebne so spremembe, s katerimi bi omejili prezgodnjo specializacijo in izgorelost ter otrokom omogočili pridobivanje širokega spektra motoričnih znanj, kar je pozitivno povezano s kasnejšim športnim rezultatom. Tovrsten sistem tekmovanj se v atletiki že izvaja v okviru projekta “Kids’ Athletics“, opažamo pa tudi več tekmovanj po principu mnogoboja, a sta poudarek in podpora na tem področju še vedno relativno majhna.

---

---

Literatura

1. Feeley, B. T., Agel, J. in LaPrade, R. F. (2016). When Is It Too Early for Single Sport Specialization? The American Journal of Sports Medicine, 44(1):234-244.
2. Hollings, S. C, Hume, P. A. in Hopkins, W. G. (2012). Relative-age effect on competition outcomes at the  World Youth and World Junior Athletics Championships. European Journal of Sport Science, 1-6.
3. Kajtna, T. in Jeomen, T. (2013). Šport z bistro glavo, Ljubljana: Fakulteta za šport.
4. Lemez, S., Baker, J., Horton, S., Wattie, N. in Weir, P. (2014). Examining the relationship between relative age, competition level, and dropout rates in male youth ice-hockey players. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 24:935-942.
5. Marn, B. (2016). Potencialne nevarnosti prezgodnje specializacije v slovenski atletiki  (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
6. Slemenik, T. (2016). Primerjava rezultatov nekaterih funkcionalnih in gibalnih sposobnosti selekcije kadetov (U17) med klubi treh različnih regij (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
7. Škof, B., Bačanac, L., Bratina, N., Brecelj, J., … in Žiberna, L. (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov, Ljubljana: Fakulteta za šport.

---

Viri slik

• Naslovna slika/slika 1: https://www.dailymail.co.uk/news/article-3526282/The-ultimate-pushy-parents-Children-aged-three-five-DRAGGED-finish-line-Austrian-mums-dads-desperate-win-kids-race.html
• Slika 2: Marn, 2016
• Slika 3: Škof idr., 2016
• Slika 4: Slemenik, 2016

---

Vsebina je namenjena zgolj v informativne namene, ni nadomestilo za pregled pri zdravniku in nikakor ne služi kot uradni zdravstveni nasvet, zato se ob morebitnih težavah posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.