Kaj je stresni zlom?

Avtor: Nejc Bončina, magister kineziologije

---

Stresni zlom (tudi stres fraktura) je posebna vrsta zloma, ki je posledica ponavljajočih obremenitev na kosti. Takšni zlomi so najpogostejši pri kosteh stopala, saj so te navadno najbolj izpostavljene (tek, ipd.), so pa mogoči tudi na drugih področjih. V literaturi je večkrat omenjen tudi kot “marš fraktura“, saj je bilo opisanih več primerov tovrstnih zlomov (metatarzalnih kosti) pri vojakih kot posledica dolgotrajnega vojaškega korakanja in neprimerne, trde obutve.

---

1. Dejavniki tveganja za stresni zlom
2. Mehanizem stresnega zloma
3. Pogostost poškodbe
4. Glavno sredstvo diagnosticiranja je magnetna resonanca
5. Terapija in vrnitev k športu
6. Sklep
7. Literatura
8. Viri slik

---

Dejavniki tveganja za stresni zlom

Dejavnike tveganja za stresne zlome pri športnikih delimo na zunanje in notranje. Enega najpomembnejših zunanjih dejavnikov predstavlja neustrezno zasnovan program treninga in nenaden, prehiter dvig obremenitev (pogostost, trajanje,…) v trenažnem procesu. Kadel idr. (1992) so na primer dokazali, da so plesalke baleta, ki trenirajo več kot 5 ur dnevno, statistično značilno bolj podvržene tveganju za razvoj stres frakture, kot plesalke baleta, ki dnevno trenirajo manj kot 5 ur. Med ostale zunanje dejavnike spadajo še tip aktivnosti oziroma športa (ali šport vključuje tek in skoke ali ne), podlaga, na kateri se šport izvaja in nepravilna obutev med izvajanjem aktivnosti. Na drugi strani pa kot najpomembnejše notranje dejavnike študije navajajo spol, prehranske motnje in hormonske nepravilnosti – stresni zlomi so namreč precej bolj pogosti pri ženskah, kar je lahko delno povezano tudi s pojavom ženske atletske triade. Ostali notranji dejavniki pa so še ostale, ne v zadostni meri razvite funkcionalne sposobnosti organizma, kot sta mišična moč in gibljivost.

Stresni zlomi so namreč precej bolj pogosti pri ženskah, kar je lahko delno povezano tudi s pojavom ženske atletske triade.

Za povečano tveganje za stresni zlom so lahko odgovorni tudi nekateri biomehanski dejavniki, kot so visok vzdolžni stopalni lok, različna dolžina nog in izrazita supinacija stopala. Za primer lahko vzamemo tek – med tekom se stopalo vsako minuto podlage dotakne povprečno 50-70 krat. V fazi kontakta lahko ločimo tri faze: dotik pete s podlago, srednji kontakt in odriv. Med dotikom pete s podlago se pojavita upogib in supinacija stopala, med srednjim kontaktom in odrivom pa nato stopalo pronira, pojavi pa se tudi notranja rotacija golenice. Obremenitve na stopalo so torej sicer bolj kompleksne, a glavno je, da lahko nepravilnosti v tehniki teka (izrazita pronacija ali supinacija, skolioza, različna dolžina nog, ipd.) te obremenitve pri vsakem kontaktu močno povečajo. Kaj se torej šele zgodi med enournim tekom, kjer se stopalo podlage dotakne okrog 3600 krat.

Stresni zlomi so močno povezani tudi z utrujenostjo mišic. Mišice namreč kosti do neke mere ščitijo pred obremenitvami, ko pa so utrujene, se obremenitve v večji meri prenesejo na kosti. To je lahko opazno tudi pri začetku z novo aktivnostjo (primer: vstop v vojsko in vsakodnevni vojaški marš), saj se mišice hitro utrudijo – večina stresnih zlomov pa se tako pojavi v 4 do 5 tednih po pričetku z novo aktivnostjo. Podobna zgodba je tudi vrnitev v sistem rednih treningov po daljši pavzi, če se ob vrnitvi ne upošteva načela postopnosti dviga volumna treninga.

---

Mehanizem stresnega zloma

Povečana obremenitev kosti ob ustreznem počitku in obnovi vodi v pospešeno remodeliranje kosti. Če pa regeneracija po obremenitvi ni zadostna, se z nadaljnjo obremenitvijo kosti pojavijo blage bolečine po treningu, s poslabšanjem pa se te pojavljajo vedno prej in so na koncu lahko prisotne že med običajno hojo.

Kosti se na obremenitve odzivajo po Wolfovem zakonu – to pomeni, da se ob povečanju obremenitve najprej deformirajo elastično, nato pa še plastično. Pritiski v plastičnem območju deformacije v kostnem tkivu ustvarjajo mikropoškodbe, ki se na dolgi rok lahko razvijejo v stresni zlom. Ob nenadnem povečanju frekvence, trajanja ali intenzivnosti vadbe se na račun povečanega delovanja osteoklastov in zmanjšanega delovanja osteoblastov tako poveča resorpcija kosti, kar je praktično recept za stresno frakturo.

---

Pogostost poškodbe

Stresni zlomi predstavljajo med 0,7 in 20% vseh športnih poškodb, odvisno od športa in spola (Fredericson idr., 2006), kot najbolj izpostavljena populacija pa izstopajo atleti. Od športa je odvisno tudi najbolj pogosto mesto poškodbe – pri atletih so to golenica, petnica in metatarzalne kosti, pri tekačih golenica in mečnica, pri plesalcih pa metatarzalne kosti. Kar se tiče drugih delov telesa, je največkrat poškodovana podlahtnica, čeprav so tovrstne poškodbe relativno redke – najpogosteje se pojavijo pri gimnastiki, dviganju uteži in športih, ki vključujejo mete (baseball, ipd.).

Stresni zlomi predstavljajo med 0,7 in 20% vseh športnih poškodb, odvisno od športa (Fredericson idr., 2006).

Pogostost poškodbe glede na mesto frakture (Csizy, idr., 2000): golenica (33%), petnica (20%), metatarzalne kosti (20%), stegnenica (11%), mečnica (7%), medenica (7%)

---

Glavno sredstvo diagnosticiranja je magnetna resonanca

Kot že omenjeno, se prvi simptomi pojavijo kot bolečina ob pritisku (prenos teže) na mesto poškodbe. Če športnik z vadbo nadaljuje, se bolečina poslabša, pojavijo pa se tudi ostali znaki poškodbe, kot sta oteklina in pordečitev.

Pri diagnosticiranju se običajno uporablja magnetno resonanco, saj se rentgen večkrat izkaže za slabo zanesljivega (kost kljub poškodbi pravzaprav ni “klasično zlomljena”). Možna je tudi uporaba kostne scintigrafije, manj pogosto uporabljeni metodi sta še CT in ultrazvok.

Stresne zlome, glede na to, kako huda je poškodba, delimo v 6 kategorij (Fredericsonov sistem klasifikacije). Glede na teh 6 stopenj se nato določa tudi predviden čas rehabilitacije: 1. stopnja – 2 do 3 tedne, stopnje med 2 in 4a – 6 do 7 tednov in stopnja 4b – 9 do 10 tednov. Glede na to vidimo, kako pomembna je pravočasna diagnoza poškodbe in ustrezno ukrepanje.

---

Terapija in vrnitev k športu

Zdravljenje stresnih zlomov je največkrat konzervativno s prilagoditvijo aktivnosti in z vadbo, kljub temu pa je, glede na mesto poškodbe, včasih potrebna kirurška podpora. Ločimo namreč mesta z nizkim tveganjem (druga do četrta metatarzalna kost, mečnica, petnica, ipd.) in mesta z visokim tveganjem (ledveni del hrbtenice, pogačica, proksimalni del druge metatarzalne kosti, ipd.) – pri njih se navadno priporoča operativni poseg.

Pristop k zdravljenju:

1. Potrebno je upoštevanje mesta zloma: postopki rehabilitacije sem ed seboj razlikujejo glede na mesto poškodbe (že prej omenjena “low-risk” in “high-risk” področja)
2. Prvi cilj je zmanjšanje bolečine in otekline: led, bergle, elektroterapija, prenehanje z problematično aktivnostjo
3. Po umiritvi vnetja je cilj optimalno celjenje: fizioterapevtske metode, pulzni ultrazvok
4. Med rehabilitacijo je nujna prilagoditev vadbe: smiselna sta vzdrževanje fizične pripravljenosti z “low-impact” aktivnostmi (kolo, plavanje) in krepitev glavnih mišičnih skupin

“Za optimalen proces rehabilitacije je nujna sistemsko dozirana in individualno prilagojena vadba, ki se izvaja pod nadzorom izkušenega strokovnjaka.”

---

Pred vrnitvijo v šport se analizira prisotne dejavnike tveganja in se jih z ustreznimi spremembami odpravi. Modifikacija dejavnikov tveganja sestoji iz sprememb v trenažnem procesu, zamenjavo obutve, odpravo biomehanskih nepravilnosti gibanja, preverjanjem in izboljšanjem hormonskega statusa in spremembami prehranskih navad.

---

---

Sklep

Stresni zlom je posebna vrsta zloma, do katere pride ob ponavljajočih obremenitvah na kosti in ob neustrezni obnovi le-teh. Glede na šport predstavljajo od 0,7% do 20% vseh športnih poškodb. Stresnim zlomom so bolj podvrženi športniki iz športov, ki vključujejo tek in skoke, med dejavnike tveganja pa štejemo tudi spol (večje tveganje pri ženskah), prehranske in hormonske motnje, biomehanske nepravilnosti, obutev in podlago, na kateri se šport ali aktivnost izvaja. Glede na mesto poškodbe so najbolj izpostavljene golenica in mečnica ter kosti stopal. Za diagnosticiranje stresnih zlomov se večinoma uporablja magnetna resonanca, zdravljenje pa je pogosto konzervativno in, glede na stopnjo in mesto poškodbe, traja od 2 do 10 tednov.

---

V primeru podobnih težav ali bolečin, za pomoč pri načrtovanju tekaških treningov in korekcijo tehnike teka, smo vam na voljo za strokovno pomoč – kontaktirajte nas za brezplačni uvodni sestanek.

---

---

Literatura

1. Kadel, N. J., Teitz, C. C. in Kronmal, R. A. (1992). Stress fractures in ballet dancers. American Journal of Sports Medicine, 20(4):445-449.
2. Fredericson, M., Jennings, F., Beaulieu, C. in Matheson, G. O. (2006). Stress fractures in athletes. Topics in Magnetic Resonance Imaging, 17(5):309-325.
3. Csizy, M., Babst, R., Fridrich, K. S. (2000). “Bone tumor” diagnostic error in stress fracture of the medial tibial plateau. Unfallchirurg, 103(11):993-1005.
4. Matcuk, G. R. Jr, Mahanty, S. R., Skalski, M.R., … in Gottsegen, C.J. (2016). Stress fractures: pathophysiology, clinical presentation, imaging features, and treatment options. Emergency Radiology, 23(4):365-375.
5. Miller, T. L., Jamieson, M., Everson, S. in Siegel, C. (2018). Expected Time to Return to Athletic Participation After Stress Fracture in Division I Collegiate Athletes. Sports Health, 10(4):340-344.

---

Viri slik

• Naslovna slika: https://orthoinfo.aaos.org/en/diseases–conditions/stress-fractures-of-the-foot-and-ankle/
• Slika 1: https://www.pinterest.com/pin/749356825478381439/
• Slika 2: https://www.researchgate.net/figure/Stress-strain-curve-Stress-strain-curve-demonstrating-the-proposed-safe-elastic-range_fig1_326363971
• Slika 3: https://radiopaedia.org/cases/fredericson-mri-classification-of-medial-tibial-stress-syndrome
• Slika 4: Hulkko in Orava, 1987

---

Vsebina je namenjena zgolj v informativne namene, ni nadomestilo za pregled pri zdravniku in nikakor ne služi kot uradni zdravstveni nasvet, zato se ob morebitnih težavah posvetujte s svojim osebnim zdravnikom ali specialistom.